Iz tekmovalnega zornega kota so mi te igre prinesle najslabšo uvrstitev v karieri. Kljub temu, da je bila za naju z Lukom vsa letošnja sezona povsem ponesrečena in da so bile tokratne napovedi vseh mogočih “strokovnjakov” o najini zanesljivi kolajni samo odraz nepoznavanja športa, pa kljub temu nisem pričakoval takega nastopa — da ne rečem pristopa — na najpomembnejši tekmi v zadnjih štirih letih.

Ko se enkrat “preguraš” do olimpijskega finala, so sicer vse možnosti znova odprte, začetek sezone pozabljen, pred očmi pa le en cilj. Toda olimpijski finale je specifična in edinstvena tekma, v kateri je na štartu šest vrhunsko pripravljenih posadk; stoodstotna zbranost, predanost cilju; “živalska” odločenost in tveganje na meji zmogljivosti pa so dejavniki, ki te peljejo na Olimp ali oddaljijo od njega. Zaključek zgodbe poznate …

Zunaj veslaškega kanala pa je Peking naredil veličasten vtis. Težko si predstavljam, kakšna je bila kitajska prestolnica pred petimi leti, vendar so Kitajci v času olimpijskih iger Peking predstavili v taki luči, v kakršni so želeli: Peking kot svetovna metropola izjemnih razsežnosti, spolirana do zadnjega kotička, skorajda sterilna v vseh pogledih, z vrhunsko ponudbo vsega, kar trg danes lahko ponudi.

Večji del svojega bivanja na Kitajskem sem preživel v olimpijski vasi, ki so jo obdajale tri vrste ograj in stražili specialci z otroškimi obrazi. Znotraj ograje je bilo prekrasno naselje s sodobnimi stanovanjskimi enotami, prekrasnimi parki, trgovinami, banko, pošto, kliniko, ogromno jedilnico in drugimi “ustanovami”, potrebnimi za normalno življenje v mestu. Če bi rekel, da znotraj vasi karkoli ni štimalo, ali da nam je česa manjkalo, bi se grdo zlagal.

Varnost je bila naslednja naloga, ki so jo Kitajci v vseh pogledih opravili praktično brezhibno in temeljito. Nič ni bilo prepuščeno naključju, saj so zaradi nesposobnosti improviziranja morali imeti predvidene vse možne scenarije in rešitve zanje. Kljub izjemno strogim varnostnim ukrepom ti niso nikdar povzorčali zastojev ali slabe volje. Nekoliko moteč je bil le občutek, da je vsak tvoj korak nadzorovan.

Kar zadeva sam Peking, ki sem si ga lahko ogledal šele po koncu tekmovanja, lahko rečem samo: vauuuuu. Prevladuje moderna zahodna arhitektura s tisočerimi stolpnicami, redke oaze starodavne kitajske kulture pa predstavljajo praktično le še znameniti spomeniki starodavne kitajske civilizacije, s Prepovedanim mestom in Kitajskim zidom na čelu. Partija je mesto očistila vse “nesnage”, ki je svet v teh šestnajstih dneh ni smel videti. Kar se ni dalo očistiti, pa je zakrila z visokimi ograjami, na katere so bili obešeni bannerji z olimpijskimi motivi. Tako v vseh treh tednih na cestah nisem videl niti enega klošarja, barakarskega naselja, mačke ali psa. Presenečen pa sem bil, da je bilo v mestu koles tudi presenetljivo malo kolesarjev. Moram pa reči, da tudi javni transport funkcionira odlično. Podzemna je ena boljših na svetu, taksi pa neverjetno poceni.

Olimpijski Peking je torej navdušil. Igre so bile izpeljane vrhunsko kot še nobene doslej, vendar pa jim je manjkalo nekaj, zaradi česar verjamem, da Londonu ne bo težko preseči teh iger: bile so hladne in brez duše.

In ravno tako kot nas je Peking navdušil, se vsi bojimo pogledati na drugo stran medalje. Verjetno namreč nikdar ne bomo izvedeli, kakšno ceno so Kitajci plačali za to kuliso — pa ne le v finančnem smislu. Prepričan sem, da Peking, kakršnega je bilo mogoče videti v teh dneh, še zdaleč ni tisti pravi Peking. Kljub temu pa je Partija v svetu pokazala mišice in pokazala, da bo očitno kmalu nared nova svetovna velesila. Bi se je morali bati?  

Poleg tega pa so se vsa negativna pričakovanja, povezana z igrami v Pekingu, skoraj v hipu razblinila. Vročina je znosna, verjetno predvsem zato, ker ni pretirane vlage. Tudi onesnažen  zrak zaenkrat še ni povzročil kakšne pretirane škode. Prvi dan treniga je bilo nebo celo jasno, kar je baje tu prava redkost, in z olimpijske veslaške proge se je videlo do kitajskega zidu, ki je oddaljen kakih 30 km. Varnostni ukrepi tudi (še) ne povzročajo nobenih zapletov, saj so kontrolne točke normalno pretočne. Res pa je potrebno pri vsakem vstopu v olimpijsko vas skozi podobno proceduro kot na letališčih, le da ni tako dolgih čakalnih vrst. Nastanitev v olimpijski vasi je pa itak ena najboljših doslej.

Skratka, zaenkrat sem nad Pekingom in Kitajci prijetno presenečen. Upam, da bodo v takem tempu zdržali še naslednjih 14 dni.

Pozivati nekoga, da žrtvuje svoje življensko delo zgolj v moralno podporo, je preprosto neodgovorno in nesramno. Prav zanima me, koliko ljudi bi bilo pripravljenih bojkotirati zagovor diplomske naloge po opravljenem študiju?

Športniki nismo kreatorji svetovne politike, šport pa ne bi smel biti politično orodje. Ampak, žal, temu že dolgo ni več tako. Že sama izbira prizorišča olimpijskih iger je v prvi vrsti politčna odločitev, podprta s kapitalskim zaledjem. Isti politiki, ki danes opozarjajo na ‘nedemokratično’ Kitajsko in pozivajo k bojkotu, so pred leti navijali za Peking kot organizatorja poletnih olimpijskih iger. Za Peking, ki je bil že takrat vzor kršenja človekovih prvic, in ki ni danes prav nič drugačen.

Me prav zanima, koliko je vsem tem, ki zdaj tako zavzeto pozivajo k bojkotu, sploh mar za Tibet. Nenazadnje, Tibet se ni zgodil včeraj, ravno tako se niso včeraj začele kršiti človekove pravice na Kitajskem, obe zgodbi imata že prekleto dolgo brado. Zlorabljati olimpijske kroge in olimpijski duh za politična obračunavanja pa je naravnost podlo.

Nenazanje, že v antični Grčiji so se za čas trajanja iger ustavile vse vojne, in to je ena izmed idej, ki naj bi vedno spremljala igre - olimpijske igre kot priložnost za ustavitev ognja in prekinitev vojnih viher. S to politizacijo pekinških iger pa se mi zdi, je ravno naprotno - zaradi ‘vojne’ bi se moral ustaviti šport.

Upam si trditi, da se problem Tibeta ne bo rešil zaradi iger v Pekingu, ravno tako zaradi iger v Pekingu na Kitajskem ne bo zaživela demokracija. Žal. Ob zadnjih izjavah predsednika MOK-a pa sem dobil občutek, da se zna Kitajski sindrom kršenja človekovih pravic razširiti preko njenih meja. Kako naj si drugače razlagam njegovo ‘zahtevo’, da športniki ne izražamo svojih misli, povezanih s temi aktualnimi političnimi problemi? Sem polnoleten, znam razmišljati s svojo glavo, živim v kolikor toliko demokratičnem okolju in lahko povem, kar si mislim. Ne me narobe razumet, sem proti temu, da bi še športniki izkoriščali tekmovalne poligone za politično propagando, ampak če te nekdo vpraša, kaj si misliš o tem in tem, pa res ne vem, zakaj ne bi smel odgovoriti.

Skratka, jaz si (upam, da ne preveč utopično) želim, da se vse to razkazovanje mišic umiri, še bolje - konča, in da se športniki lahko naprej v miru pripravljamo na Dogodek.  

Kljub temu, da še ni bilo priprav v tem fjordu, ki bi nam bile vremensko naklonjene,  da smo šele letos bivali v hotelu, kjer v sobi neurje ni bilo hujše kot na prostem, pa grem v Kotor,  zaradi vseh dogodivščin, ki smo jih tam doživeli,  zaradi izjemnih domačinov, ki jim čas (še vedno) ne pomeni nič, odličnega vranca in še marsičesa drugega, vsakič znova z veseljem na priprave.

 Tole je bila še pred tremi leti naša jedilnica. Takrat ni izgledala dosti bolje.

 Po ‘veslaško’ pa Miami izgleda približno takole :

No, kolega mi je še povedal, da se mu zdi že naravnost smešno, da te table že vrsto let stojijo na istih mestih — kot stojijo tudi gradbišča avtocestnih odsekov. Po drugi strani pa sem vedno znova, ko grem na Hrvaško dlje kot do Zagreba, naravnost šokiran, kako hitro pri naših južnih sosedih rešujejo ta problem. Prav neverjetno. Vendar je “neevropskim” Hrvatom očitno več kot jasno, da se v njihove turistične bisere trume ne bi več prav dolgo zgrinjale po razriti jadranski magistrali in lokalnih kolovozih. Čas je v današnjem poslu vsaj toliko pomemben kot denar. Pri nas pa … sanjamo. Vsako jutro me očara čudoviti pogled na Karavanke, takoj za tem pa strezni pogled na gradbišče gorenjske avtoceste. Ta bi bila v vsaki resni državi že zdavnaj končana. Nam pa v izgovor prodajajo vse nemogoče težave, na katere vedno znova naletijo pri gradnji cest.

Zato se ob poslušanju raznih razprav o ocenah in dejanskih stroških gradnje avtoceste lahko samo vprašamo, komu so napisi Slovenija gradi za vas v resnici sploh namenjeni. Občutek imam, da le določenim izbrancem, ki jim dolgotrajne gradnje, vmesni zapleti in posledično astronomski zneski še kako koristijo.

Kot uporabnik si želim le, da bi se lahko čimprej po novi avtocesti peljal do Ljubljane, včasih pa še proti morju, Dolenjski ali Štajerski. Realnost pa je takšna, da se mi zdi, da nas zna pot prav kmalu spet peljati mimo krofov in ne pod njimi.

Samo da se ne bomo slučajno ognili kakšni cestninski postaji!

Ravno dejstvo, da nisem sprejel nagrade novinarjev ob 40-letnici te prireditve kot največkrat nagrajeni športnik, je sprožila največ neodobravanja in polemik. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je šlo na nek način za tolažilno nagrado. Ne znam si namreč razlagati, zakaj ravno ob 40-letnici; nobena okrogla obletnica prireditve prej ni bila posebej zaznamovana. Vendar upam, da gre res samo za moj občutek. Povedati pa moram, da za to nagrado nisem vedel (predhodno sem bil sicer obveščen, da sem dobitnik ene izmed nagrad, ki sem jo z veliko statuo OKS na začetku prireditve tudi prejel), ob razglasitvi pa me itak ni bilo več v dvorani.

Zdaj pa zares, zakaj sploh najin odhod? Na žalost ali srečo (kakor za koga) sem vedno jasno izrazil svoje mnenje, ne ozirajoč se na posledice le-tega. Pač skušam biti načelen in pošten do sebe in drugih. Mogoče je za to kriv tudi šport, kjer se je pogosto potrebno odločati v trenutku in nato nositi posledice svoje odločitve. Ne na tekmi, ne v moji naravi ni prostora za kolebanje in izbiranje med načelnostjo in splošno všečnostjo dejanj. To je odlika politikov.

Svojih rezultatov ne dosegam z zahrbtnimi dejanji, s spletkarjenjem, z nevoščljivostjo… Zmagam, ko prvi preveslam ciljno črto; ne glede na to, ali sem ciljnemu sodniku všeč ali ne. In to mi je v športu všeč.

Da pa se (tudi) z letošnjim izborom športnih novinarjev ne morem strinjati, verjetno ni potrebno ponovno poudarjati. Moti me, da nekateri skušajo prikazati, kot da sva z najinim odhodom samo hotela izkazati zaničevanje do nekaterih športnikov oz. njihovih rezultatov. In, kot je v svojem komentarju omenil radijski novinar, Boštjan Reberšak, potrdila svojo samozavest in egoizem, zaradi česar sva po njegovem ‘izjemnem poznavanju’ naju dveh in najinega dela, tako uspešna v športu.

Niti slučajno.  Kot športnik, bolj kot večina, cenim vrhunske dosežke in spoštujem športnike. In med nominiranci za športnika leta ni bilo kandidata, ki ga ne bi. Ampak, v športu je prvo mesto več vredno od drugega, drugo več od tretjega,…. In v neolimpijskem letu enostavno ni boljšega rezultata kot je naslov svetovnega prvaka.

Vendar sinoči smo bili svetovni prvaki poraženi. Bojim se, da nas je porazila pregovorna slovenska neprivoščljivost in naveličanost novinarjev s čakanjem, da Petkovšku, Peganu, Špiku, Čopu (očitno se nam je zdaj pridružil še Flander) spodrsne. Vse bolj imam namreč občutek, da so naših uspehov siti. Ali pa nam jih ne privoščijo. Seveda tu ne želim posploševati in enačiti novinarskega ceha, saj je kar nekaj takih, ki svoje delo obvladajo in opravljajo korektno.

In upam si trditi, da bo z raznoraznimi izbori najboljših, najlepših, najbolj simpatičnih…, križ  vsaj dotlej, dokler bodo pravila glasovanja tako ohlapna. Zato se mi zdi, da je vsaj pri strokovnih izborih (kar naj bi izbor naj športnika baje bil) nujno potrebno postaviti jasna in nedvoumna pravila igre, s čimer je na koncu moč brez težav izbor tudi utemeljiti. Tako ne bi bilo potrebe po slabi volji in kritikah, da ne govorim o vnaprejšnjem opravičevanju in skrivanju odgovornih po prireditvi.

Menim tudi, da bi morali biti ’strokovni’ izbori oz. glasovanje vsakega posameznika javno objavljeni, konkretno pri izboru naj športnika pa mogoče ne bi bilo odveč celo razmišljanje v smeri, da se še zmanjša število kategorij, in sicer le na najboljšo športnico in najboljšega športnika. Tako bi se ognili tudi dilemi, zakaj so nekateri športniki iz ekipnih športov lahko nominirani v individualni konkurenci, drugi pa ne.

Za konec morda še, zakaj se te prireditve sploh še udeležujem, če vedno nergam in kritiziram? Enostavno je to največja prireditev pri nas, namenjena športnikom, in je na nek način moja dolžnost, da se je udeležim. Bojim pa se, da z leti vse bolj postaja namenjena nekim drugim interesom in vse manj športnikom, kar se zelo nazorno kaže pri občinstvu. Iz leta v leto na prireditvi bolj pogrešam velika imena slovenskega športa, ki ali niso vabljena na prireditev, ali pa se je iz očitnih razlogov ne udeležujejo več. Škoda, saj je to praktično edina priložnost za druženje.

In nenazadnje, tako kot imajo novinarji vso pravico komentirati in kritizirati moje dosežke, imam tudi jaz enako pravico ocenjevati njihovo delo. Mar ne?