Veslanje

Od mojega zadnjega bloga je preteklo res kar precej časa, da ne rečem vode. Je pač tako, da je olimpijska sezona zelo posebna in od športnika, ki gre na igre z visokimi cilji, zahteva 110% zbranost, brezkompromisen pristop k treningu… Vse ostalo naj bi bilo v drugem planu.

Občutek imam, da so se na nek bizaren način letošnje olimpijske igre že začele. Bil sem že na štirih OI, dogajalo se je že marsikaj, ampak to, kar se dogaja zadnje tedne zaradi iger, ki se bodo čez slabe štiri mesece začele v Pekingu, pa je zame navadno sprenevedanje in izkoriščanje športnikov oz. olimpizma v politične namene.

Tole ’serijo’ predstavitve mojega delovnega okolja bom zaključil na mestu, ki bi ga res lahko poimenoval kar za mojo pisarno. Vse dosedajšnje so namreč bolj sodile v rubriko ’službenih poti’. Bled je pa res moja ‘baza’, kjer prelijem največ litrov znoja, preveslam največ kilometrov, izrečem največ psovk. In vsi ga verjetno dobro poznate.

Baje je v službi nepisano pravilo, da lepši, ko imaš razgled iz pisarne, pomembnejši je tvoj položaj. Ali to drži, ne vem in priznam, da se s tem doslej še nisem obremenjeval. Mi je pa to včeraj padlo na pamet, ko sem opravil trening na Pokljuki.

Na ta napis me je pred dnevi spomnil kolega iz Zagreba, ki me obišče večkrat na leto. Sam jih praktično ne opazim več, saj so kolone na naših cestah, zaradi katerih te table tudi stojijo in nas “obveščajo” hočeš-nočeš postale del mojega vsakdana.

Glede na različne interpretacije najinega odhoda s prireditve Športnik leta, ki ‘dežujejo’, se mi zdi potrebno, da razlog(e) za to (ponovno) pojasnim. In se obenem že na začetku opravičim vsem, ki so bili ob tem dejanju neopravičeno prizadeti, predvsem pa Janezu Kocijančiču in Tjaši Andree Prosenc, ki sta ‘ne kriva ne dolžna’ padla v ta šmorn. In Mateji Svet, saj bi mi bilo ob normalnih razmerah skupaj z njo v veliko čast prevzeti tisto nagrado.

Doping je, brez najmanjšega dvoma, športu naredil izjemno slabo uslugo. Kar naenkrat je namreč vsak dosežek oz. pot do njega postala dvomljiva, ravno tako tudi sloves športnikov; lov na čarovnice je v polnem razmahu.

Borutov prvi prispevek z večjega veslaškega tekmovanja je bil hkrati moj prvi veliki mednarodni nastop - mladinsko svetovno prvenstvo leta 1989. Od takrat je bil zraven pri vseh mojih vzponih in padcih in v moji karieri je pustil neizbrisen pečat.

Moja mlajša hči, Amber, je trenutno v velikem ‘pevskem’ naletu. Ves čas poslušamo njene pesmice, nekatere praktično non-stop.

Hvala vsem za komentarje na temo dopinških škandalov. Še enkrat bi rad povedal, da ne želim, da bi napisano v prejšnjem blogu izzvenelo kot farsa ali sprenevedanje, saj to ni v moji naravi. Za napisanim stojim; nenazadnje, za mano je 17 let izkušenj v vrhunskem športu, in nešteto doping testov. Pred 17-imi leti so se mi medalje zdele same po sebi umevne, danes mi je za vsako sproti jasno, da je prišla na račun trdega dela v preteklosti in trdega dela v tekočem obdobju. Bližnjic nikoli ni bilo, saj nobenega izpadlega treninga ni mogoče nadomestiti.