Veslanje

Tole ’serijo’ predstavitve mojega delovnega okolja bom zaključil na mestu, ki bi ga res lahko poimenoval kar za mojo pisarno. Vse dosedajšnje so namreč bolj sodile v rubriko ’službenih poti’. Bled je pa res moja ‘baza’, kjer prelijem največ litrov znoja, preveslam največ kilometrov, izrečem največ psovk. In vsi ga verjetno dobro poznate.

S pripravami v Kotorju že tradicionalno zaključujemo zimsko pripravljalno obdobje. Nekdanji črnogorski turistični biser je (po izgledu) pravo nasprotje Miamija iz prejšnjega bloga, a ima dušo, ki je (to si upam trditi) marsikateri svetovni biser ne bo imel nikdar.

Februarja smo bili na pripravah v Miamiju. Doslej smo na priprave hodili bolj ‘bogu za hrbtom’, kjer so se besedo ‘civilizacija’ šele učili izgovarjati. Zato nič čudnega, da je misel na trening v Miamiju marsikoga vznemirila. Miamija se v času našega treninga sicer še ni lotevala kakšna vročica bližajočega se ’springbreaka’, pa vendar se je mesto pokazalo v svoji najlepši luči.

Baje je v službi nepisano pravilo, da lepši, ko imaš razgled iz pisarne, pomembnejši je tvoj položaj. Ali to drži, ne vem in priznam, da se s tem doslej še nisem obremenjeval. Mi je pa to včeraj padlo na pamet, ko sem opravil trening na Pokljuki.

Po zaslugi mojega norveškega kolega Olafa Tufteja konec januarja že pet let hodim na ‘višino’ nabirat kondicijo in kilometre na tekaških smučkah. Letos me je bilo tedna dni v Seiser Almu kar malo strah, v prvi vrsti zaradi operiranega nosu, ki se je celil nekoliko dlje, kot sem računal, da se bo, kar je seveda botrovala podaljšanemu prisilnemu počitku in izgubi kondicije.

Končno! Sneg… Že mesec dni se mučim in razlagam Ruby, zakaj je zima brez snega in zakaj ne moremo narediti snežaka. Snežak je trenutno pač zelo ‘in’, nikjer pa materiala (razen papirja), da bi ga lahko spravili v ‘življenje’.