Zastor je padel
Sreda, 27. avgust 2008Namenoma sem si vzel nekaj dni časa, da v miru zberem vse vtise in spomine na pravkar končane olimpijske igre v Pekingu, in vam skušam predstaviti Peking, kakršnega sem doživljal sam.
Iz tekmovalnega zornega kota so mi te igre prinesle najslabšo uvrstitev v karieri. Kljub temu, da je bila za naju z Lukom vsa letošnja sezona povsem ponesrečena in da so bile tokratne napovedi vseh mogočih “strokovnjakov” o najini zanesljivi kolajni samo odraz nepoznavanja športa, pa kljub temu nisem pričakoval takega nastopa — da ne rečem pristopa — na najpomembnejši tekmi v zadnjih štirih letih.
Ko se enkrat “preguraš” do olimpijskega finala, so sicer vse možnosti znova odprte, začetek sezone pozabljen, pred očmi pa le en cilj. Toda olimpijski finale je specifična in edinstvena tekma, v kateri je na štartu šest vrhunsko pripravljenih posadk; stoodstotna zbranost, predanost cilju; “živalska” odločenost in tveganje na meji zmogljivosti pa so dejavniki, ki te peljejo na Olimp ali oddaljijo od njega. Zaključek zgodbe poznate …
Zunaj veslaškega kanala pa je Peking naredil veličasten vtis. Težko si predstavljam, kakšna je bila kitajska prestolnica pred petimi leti, vendar so Kitajci v času olimpijskih iger Peking predstavili v taki luči, v kakršni so želeli: Peking kot svetovna metropola izjemnih razsežnosti, spolirana do zadnjega kotička, skorajda sterilna v vseh pogledih, z vrhunsko ponudbo vsega, kar trg danes lahko ponudi.
Večji del svojega bivanja na Kitajskem sem preživel v olimpijski vasi, ki so jo obdajale tri vrste ograj in stražili specialci z otroškimi obrazi. Znotraj ograje je bilo prekrasno naselje s sodobnimi stanovanjskimi enotami, prekrasnimi parki, trgovinami, banko, pošto, kliniko, ogromno jedilnico in drugimi “ustanovami”, potrebnimi za normalno življenje v mestu. Če bi rekel, da znotraj vasi karkoli ni štimalo, ali da nam je česa manjkalo, bi se grdo zlagal.
Varnost je bila naslednja naloga, ki so jo Kitajci v vseh pogledih opravili praktično brezhibno in temeljito. Nič ni bilo prepuščeno naključju, saj so zaradi nesposobnosti improviziranja morali imeti predvidene vse možne scenarije in rešitve zanje. Kljub izjemno strogim varnostnim ukrepom ti niso nikdar povzorčali zastojev ali slabe volje. Nekoliko moteč je bil le občutek, da je vsak tvoj korak nadzorovan.
Kar zadeva sam Peking, ki sem si ga lahko ogledal šele po koncu tekmovanja, lahko rečem samo: vauuuuu. Prevladuje moderna zahodna arhitektura s tisočerimi stolpnicami, redke oaze starodavne kitajske kulture pa predstavljajo praktično le še znameniti spomeniki starodavne kitajske civilizacije, s Prepovedanim mestom in Kitajskim zidom na čelu. Partija je mesto očistila vse “nesnage”, ki je svet v teh šestnajstih dneh ni smel videti. Kar se ni dalo očistiti, pa je zakrila z visokimi ograjami, na katere so bili obešeni bannerji z olimpijskimi motivi. Tako v vseh treh tednih na cestah nisem videl niti enega klošarja, barakarskega naselja, mačke ali psa. Presenečen pa sem bil, da je bilo v mestu koles tudi presenetljivo malo kolesarjev. Moram pa reči, da tudi javni transport funkcionira odlično. Podzemna je ena boljših na svetu, taksi pa neverjetno poceni.
Olimpijski Peking je torej navdušil. Igre so bile izpeljane vrhunsko kot še nobene doslej, vendar pa jim je manjkalo nekaj, zaradi česar verjamem, da Londonu ne bo težko preseči teh iger: bile so hladne in brez duše.
In ravno tako kot nas je Peking navdušil, se vsi bojimo pogledati na drugo stran medalje. Verjetno namreč nikdar ne bomo izvedeli, kakšno ceno so Kitajci plačali za to kuliso — pa ne le v finančnem smislu. Prepričan sem, da Peking, kakršnega je bilo mogoče videti v teh dneh, še zdaleč ni tisti pravi Peking. Kljub temu pa je Partija v svetu pokazala mišice in pokazala, da bo očitno kmalu nared nova svetovna velesila. Bi se je morali bati?
Objavljeno v Sreda, 27. Avgust, 2008 ob 13:18 v kategoriji Aktualno, miks, Šport.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
27. Avgust 2008 ob 14:43
Zelo lepo napisano.
To, da ni bilo medalje, po mojem mnenju ni nek polom, ampak posledica letošnjih problemčkov. Nismo mi tisti, ki imamo pravico soditi, saj sami najbolje veste, kaj in zakaj ni štimalo, kot smo si vsi želeli. Na koncu ne bo ostajal spomin na šesta mesta, ampak spomin na veselje, ki smo ga doživljali ob preteklih tekmah, zmagah in medaljah. In za te lepe spomine - hvala. Naj bodo spodbuda še za naprej!
27. Avgust 2008 ob 20:38
Iztok, škoda da so tvoji vpisi tako redki, ker so zelo dobri. Vendar verjamem, da je to zaradi pomanjaknja časa
27. Avgust 2008 ob 21:31
Gospod Klemen mi je vzel besede z jezika!
HVALA Iztok in Luka za vse lepe trenutke, ki nam jih s svojimi rezultati podarjata!!!
Upam, da bom lahko tudi v Londonu držala pesti za vaju!!
Hvala!!! Vsaka čast!!!!
27. Avgust 2008 ob 21:33
Izredno dober zapis!
27. Avgust 2008 ob 22:43
Po mojem, za posameznika, ki zna veslat, in to razmeroma hitro, ni vrag, da se ne bi našla služba, lohka se še priučiš za orodjarja ali pa za mizarja , se bo že našlo nekej, nič bat.
28. Avgust 2008 ob 17:15
Iztok, še enkrat čestitke za vajin nastop!
Sicer pa bi bila slika bistveno drugačna, če bi si Peking
ogledal kak mesec ali več po OI.