Doping malo drugače
Sreda, 12. december 2007Doping je, brez najmanjšega dvoma, športu naredil izjemno slabo uslugo. Kar naenkrat je namreč vsak dosežek oz. pot do njega postala dvomljiva, ravno tako tudi sloves športnikov; lov na čarovnice je v polnem razmahu.
Rad bi razgalil nek drug vidik, povezan z dopingom, ki pa je javnosti precej manj znan. Namreč vse pogosteje se mi zdi, da je vrhunski šport danes zaradi dopinga že apriori postal kriminalno dejanje. To govorim zato, ker je včasih način, kako smo v tej zadevi tretirani športniki, zelo podoben pogojnem izpustu.
Si predstavljate, da morate o vsakem svojem koraku, ki ga ne storiš v svojem domu ali matičnem klubu, obveščati neko ustanovo? In to za več mesecev v naprej. Da včasih prejemaš anonimne klice, ki ‘ugotavljajo’ tvojo prisotnost na domači številki, da se ti po domačem dvorišču sprehajajo tujci, ki se nočejo legitimirati? In da se ti ‘nadzorniki’ obnašajo, kot da se svet vrti okoli njih?
Verjamem, da ne, vendar to govorim iz lastnih izkušenj. Kljub temu, da podpiram vsak boj proti dopingu, se mi zdi, da je tema tako občutljiva, da bi morali biti ljudje, ki se z njo ukvarjajo, ustrezno izobraženi in vsaj približno podkovani v osnovah bontona. Ne pa, da se ti na zvonec obesi totalen ‘kemtavz’, ki ne zna pozdraviti, se noče predstaviti, češ da ne sme izdati svoje identitete dokler ne govori z željeno osebo.
Seveda niso vsi taki, žal pa se mi pogosto zdi, da kontrolorji ponavadi postanejo tisti zdravniki, ki se v svojem poslu niso bili sposobni dokazati, in jim je to edina možnost poklicno se baviti s stroko.
Jaz sem pred leti doživel skorajda blamažo, saj so avstrijski kontrolorji test želeli opraviti kar v enem od večjih nakupovalnih centrov naše prestolnice. Po dolgem pregovarjanju o neprimernosti prostora, smo test sicer opravili (vendar v hotelu), nato pa smo vsi ’testiranci’ (6 veslačev, sodelujočih na Čop Challengerju) napisali obsežno pritožbo WADI (svetovna antidopinška agencija) glede postopka in ravnanja njihovega osebje. Moram reči, da so se takrat vodilni na WADI potrudili, preverili vse informacije in na koncu tema dvema Avstrijcema odvzeli licenco za opravljanje dela, če se ne motim, pa Avstrijci eno oz. dve leti niso smeli opravljati nadzora.
No, po tem fijasku nas večinoma ‘obiskujejo’ sodelavci WADE iz ‘neavstrijskih’ držav, ki so precej bolj korektni.
Kot vrhunski športnik se zavedam svojih dolžnosti oz. odgovornosti do kontrolorjev, toda ves čas sporočati svojo odsotnost od doma pa je pogosto kar nadležna zadeva. Še posebej, ko se v zadnjem hipu pokaže možnost preživeti vikend izven domačga okoliša. Pač moraš biti pripravljen na vrnitev v vsakem trenutku. Navdušenje ostalih družinskih članov v takih primerih, verjamem, ni potrebno opisovati….
Objavljeno v Sreda, 12. December, 2007 ob 14:04 v kategoriji Aktualno, Slovenija, miks, Šport.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
12. December 2007 ob 14:24
Sem proti dopingu in proti nenehnim teženjem s strani komisije!Samo problem se mi zdi v tem, da se nekateri športniki dopingirajo ne samo med tekmami ampak tudi treningi.
Potem pa je tu primer Nose, kjer se jasno vidi, da nič ni prav s strani zveze, dobi kazen dve leti,ki mu že tečeta in se mu konča po dirki po sloveniji..zgleda, da je v slo problem če dvakrat zmagaš.mogoče sem malo zašel, pa vseeno!!
p.s.tebe pa zelo spoštujem kot športnika in človeka.lp
12. December 2007 ob 17:32
A nimate kakega sistema, v katerem bi lahko po internetu sporočal svojo lokacijo? Ali pa, glede na to, da imaš že tako ali tako big brotherja, ki te vseskozi kontrolira, bi bilo bolje imeti kar GPS oddajnik, da se športnikom olajša vsaj nevšečnost neprestanega javljanja lokacije.
12. December 2007 ob 21:22
Nekaj mi sicer ni povsem jasno. Zakaj pa vam ne morejo doping kontrole delati VEDNO in zgolj samo na tekmovanjih? V čem je fora tekanja za vami v privatne kotičke? Dobro, vem, da te mora kontrolor dobesedno za roko držat v wcju, da mu česa ne podtakneš (saj res, kako sploh zgleda takole doping uriniranje pred “kmetavzi” ?).
A so take “naključne” kontrole potrebne, da sploh kaj ugotovijo? To pomeni, da se doping, če se ga ne ujame dovolj hitro, da uspešno prikrivati?
13. December 2007 ob 09:06
Verjamem da je nenehno obveščanje o prisotnosti poseg v človekovo dostojanstvo in zna biti še kako moteče, vendar je zaenkrat to najboljša rešitev da se prepreči množično dopingiranje med treningom. Nešteti so primeri ko se športnik (navadno iz zelo prostrane države npr. Kazahstan, Rusija , Kitajska….) “izgubi” za 10 mesecev. V tem času o njem ne ve nihče nič, saj ne tekmuje in se ne pojavlja v javnosti. To je idealen čas za sistematično uporabo prepovedanih stredstev saj point ni v tem da si dopingiran na dan tekmovanja. Vsak vrhunski športnik ve da je prenašanje vsakodnevne turture treningov mnogo večji napor kot samo tekmovanje. Tako gre lahko tekmovalec skozi celoten ciklus treninga mnogo lažje in pri tem mnogo hitreje napreduje. Pred koncem obdobja treninga sledi detoksikacija in temu sledi ” čisto” tekmovalno obdobje…
Za lep primer tega lahko postavimo Evropskega , Olimpijskega in Svetovnega prvaka v teku na 200 m Kostadinosa Kenderisa, ki je v treh zaporednih letih ko je osvojil te tri naslove na leto tekmoval na priljižno 2 pripravljalnih tekmah ( in to tik pre prvenstvom) drugače pa o njem ni bilo ne duha ne sluha. Zato tudi ne čudi njegov primer ko je celotno Grško javnost na domačih olimpiskih igrah da npred otvoritvijo osramotil pred celotnim svetovnim avditorijem…
13. December 2007 ob 09:57
Beware the savage jaw of 1984….
13. December 2007 ob 12:07
Aha, Ninja, tole je bilo pa poučno. Se pravi, vrhunski športniki so v neke vrste hišnem priporu z omejenim gibanjem.
13. December 2007 ob 12:33
P.S. Sistematično dopingiranje in celoten proces zdravstvene nege vrhunskega športnika ( npr. atleta) je tehnološko visoko napreden.
Zavedati se je poterbno da en tekmovalec s celotnim programom ( nedovoljena sredstva, zdravniki ki kontrolirajo doziranje, laboratoriji , oprema za nadzor telesni funkcij in še mnogo več da ne naštevam ) stane cca. 100.000 -150.000 € letno.
Problem dopinga ni le v tekmovalcih ki si želijo bolših rezultatov, ampak predvsem v tistih ki so pripravljeni to financirati in izvajat.
Športnik SAM pa naj si še tako želi, z dopingiranjem ne bo dosegel drugega kot da ga bodo ujeli na prvi kontroli ali pa bo zabredel v hude zdravstvene probleme!
13. December 2007 ob 14:15
Ne vem če se dozdeva samo meni, ampak debata je malo zašla. Iztok je zapisal, da razume svoje obveze, da pa je včasih zadeva hudo neprijetna ker nekateri kontrolorji res nimajo občutka za svoje delo…..
Nekateri komentatorji kot veliko znanost prodajate nekaj kar je znano vsem, ki vsaj približno spremljajo/mo šport…….. Iztok pa je razkril človeško komponento, ki bi predstavljala precejšnjo obremenitev za vsakogar, ki bi se znašel v takšni situaciji.
Tudi sam sem mnenja, da je doping rak rana športa, vendar pa ob vseh naporih za preprečevanje in odkrivanje dopinga, nihče ne bi smel pozabiti, da so tudi športniki ljudje.
13. December 2007 ob 14:59
“Problem dopinga ni le v tekmovalcih ki si želijo bolših rezultatov, ampak predvsem v tistih ki so pripravljeni to financirati in izvajat.”
S tem sem želel povedati da je žal čedalje več športnikov žrtev nekih drugih interesov, in vendarle na koncu za vse odgovarjajo prav športniki.
Se strinjam da je nič oz. zelo malo je narejeno za zašito njihovih pravic. Tudi sam sem bil priča nenapovedani dopinški kontroli in vem kao nerodno je če se dve uri zaradi živčnosti ne moreš polulat, tako da si niti predstavljati nočem kako naporno in odveč mora biti vseskodnevno javljanje prisotnosti. Dejansko verjamem da so uradniki lahko hudo neprofesionalni ( odvisno od panožne zveze), in tudi predsodek da si kriv dokler ne dokažeš da si nedolžen je po mojem okusu kršitev temelnih človekovih ( športnikovih pravic ). Največji problem pa je da 100 krivih športnikov ne odtehta tega da zaradi nekega postopka ( ker je pozabil javit kam bo šel na stranišče) oblatijo in zaznamujejo nedolžnega človeka ( športnika).
Verjamem tudi da je Gledalec poučen o tej tematiki, prav tako pa verjamem da si večina niti ne predstavlja kaj doping je.
Iztoku iskreno čestitam za vse kar je dosegel in mu izražam vso podporo pri branjenju pravic športnikov. Želim mu čim manj nesposobnih uradnikov, ki pa resnici na ljubo niso prisotni le v športu!
LP Martin
14. December 2007 ob 01:06
Točno to, kar izpostavljaš Iztok je ena izmed najbolj perečih točk doping problematike. Kriminalizacija dopinga je kriminal sam po sebi. Ne razumem, kako je lahko športna institucija sama sebi naredila tako medvedjo uslugo. Ne zagovarjam dopinga, da ne bom napačno razumljen, vendar sem močno proti kriminalizaciji le-tega. Doping je namreč športno pravilo, nič več in nič manj in ga je treba tudi športno kaznovati. To pa ne pomeni, da človeku vdiraš v zasebnost, ga gledaš kako urinira in ga zasleduješ po svetu (mimogrede, za take paranoidne neumnosti gre tudi zelo veliko denarja).
Če vas tematika in moji razmisleki na to temo zanimajo, vabljeni na http://sportikus.blog.siol.net/ ali k prebiranju intervjuja iz Večera: http://www.sportikus.org/novice/novice/doping_intervju_z_dr._hosta_milanom.html.