Veslanje

Od mojega zadnjega bloga je preteklo res kar precej časa, da ne rečem vode. Je pač tako, da je olimpijska sezona zelo posebna in od športnika, ki gre na igre z visokimi cilji, zahteva 110% zbranost, brezkompromisen pristop k treningu… Vse ostalo naj bi bilo v drugem planu.

Občutek imam, da so se na nek bizaren način letošnje olimpijske igre že začele. Bil sem že na štirih OI, dogajalo se je že marsikaj, ampak to, kar se dogaja zadnje tedne zaradi iger, ki se bodo čez slabe štiri mesece začele v Pekingu, pa je zame navadno sprenevedanje in izkoriščanje športnikov oz. olimpizma v politične namene.

Tole ’serijo’ predstavitve mojega delovnega okolja bom zaključil na mestu, ki bi ga res lahko poimenoval kar za mojo pisarno. Vse dosedajšnje so namreč bolj sodile v rubriko ’službenih poti’. Bled je pa res moja ‘baza’, kjer prelijem največ litrov znoja, preveslam največ kilometrov, izrečem največ psovk. In vsi ga verjetno dobro poznate.

S pripravami v Kotorju že tradicionalno zaključujemo zimsko pripravljalno obdobje. Nekdanji črnogorski turistični biser je (po izgledu) pravo nasprotje Miamija iz prejšnjega bloga, a ima dušo, ki je (to si upam trditi) marsikateri svetovni biser ne bo imel nikdar.

Februarja smo bili na pripravah v Miamiju. Doslej smo na priprave hodili bolj ‘bogu za hrbtom’, kjer so se besedo ‘civilizacija’ šele učili izgovarjati. Zato nič čudnega, da je misel na trening v Miamiju marsikoga vznemirila. Miamija se v času našega treninga sicer še ni lotevala kakšna vročica bližajočega se ’springbreaka’, pa vendar se je mesto pokazalo v svoji najlepši luči.

Baje je v službi nepisano pravilo, da lepši, ko imaš razgled iz pisarne, pomembnejši je tvoj položaj. Ali to drži, ne vem in priznam, da se s tem doslej še nisem obremenjeval. Mi je pa to včeraj padlo na pamet, ko sem opravil trening na Pokljuki.

Na ta napis me je pred dnevi spomnil kolega iz Zagreba, ki me obišče večkrat na leto. Sam jih praktično ne opazim več, saj so kolone na naših cestah, zaradi katerih te table tudi stojijo in nas “obveščajo” hočeš-nočeš postale del mojega vsakdana.

Glede na različne interpretacije najinega odhoda s prireditve Športnik leta, ki ‘dežujejo’, se mi zdi potrebno, da razlog(e) za to (ponovno) pojasnim. In se obenem že na začetku opravičim vsem, ki so bili ob tem dejanju neopravičeno prizadeti, predvsem pa Janezu Kocijančiču in Tjaši Andree Prosenc, ki sta ‘ne kriva ne dolžna’ padla v ta šmorn. In Mateji Svet, saj bi mi bilo ob normalnih razmerah skupaj z njo v veliko čast prevzeti tisto nagrado.

Doping je, brez najmanjšega dvoma, športu naredil izjemno slabo uslugo. Kar naenkrat je namreč vsak dosežek oz. pot do njega postala dvomljiva, ravno tako tudi sloves športnikov; lov na čarovnice je v polnem razmahu.

Novembra sem v Londonu nastopil na tekmi četvercev, v stari posadki, skupaj z Novozelendcem Drysdaleom in Britancema Campbellom in Hennessyjem. Vzdušje v ekipi je bilo, tako kot lani, fantastično, že kar malo kičasto, na treningih nam je šlo kot po maslu, na tekmi pa smo zopet zmagali in za seboj pustili naduti Leander.